Okna so elementi, ki nas povezujejo z zunanjim svetom. Z njimi se oblikuje pokrajina in definirajo zasebnost, osvetlitev in naravno prezračevanje. Danes na gradbenem trgu najdemo različne vrste odprtin. Tukaj se naučite, kako izbrati vrsto, ki najbolj ustreza potrebam vašega projekta.
Eden glavnih arhitekturnih elementov, okenski okvir, je temelj gradbenega projekta. Okna se lahko razlikujejo po velikosti in materialu, pa tudi po vrsti zapiranja, kot so steklo in polkna, ter po mehanizmu odpiranja, okna pa lahko motijo vzdušje notranjega prostora in projekta ter ustvarjajo bolj zasebno in vsestransko okolje ali pa več svetlobe in vznemirjenja.
Okvir je običajno sestavljen iz stebra, nameščenega na steno, ki je lahko izdelan iz lesa, aluminija, železa ali PVC-ja, na katerega je nameščena plošča – element, ki tesni okno z materiali, kot so steklo ali polkna, ki so lahko fiksna ali premična. Ko se premikajo, se lahko odpirajo in zapirajo na več različnih načinov, pri čemer zasedajo bolj ali manj štrleči prostor zunaj stene. Spodaj bomo prikazali najpogostejše vrste oken in kako jih odpreti:
Sestavljeni so iz okvirja iz tirnic, skozi katere potekajo plošče. Zaradi mehanizma odpiranja je prezračevalna površina običajno manjša od površine okna. To je dobra rešitev za majhne prostore, saj ima zanemarljiv izrastek zunaj oboda stene.
Okna s krilom sledijo istemu mehanizmu kot tradicionalna vrata, pri čemer se plošče pritrdijo na okvir z odprtimi tečaji, kar ustvari območje popolnega prezračevanja. Pri teh oknih je pomembno predvideti polmer odpiranja, bodisi zunanji (najpogostejši) bodisi notranji, in predvideti prostor, ki ga bo to krilo zasedlo na steni zunaj okenskega območja.
Nagibna okna, ki se pogosto uporabljajo v kopalnicah in kuhinjah, delujejo z nagibanjem, stransko palico, ki premika okno navpično, odpira in zapira. Običajno so bolj linearna, vodoravna okna z zmanjšano površino prezračevanja, zaradi česar se mnogi projekti odločijo za združitev več nagnjenih oken, da ustvarijo eno veliko okno z majhno odprtino. Vedno se odpirajo navzven, njihova štrleča stran od stene ni izrazita, vendar je pomembno, da jih namestite previdno, saj lahko povzročijo nesreče ljudem v prostoru.
Podobno kot poševna okna imajo tudi okna Maxim-Ar enak način odpiranja, vendar drugačen sistem odpiranja. Nagnjeno okno ima ročico na navpični osi in lahko hkrati odpre več kril, medtem ko se okno Maxim Air odpira iz vodoravne osi, kar pomeni, da ima okno lahko večjo odprtino, vendar le eno. Odpira se iz stene. Izboklina je večja od poševne izbokline, kar zahteva skrbno pozicioniranje njenih elementov in se običajno namešča v vlažnih prostorih.
Vrtljivo okno je sestavljeno iz plošč, ki se vrtijo okoli navpične osi, so centrirane ali odmaknjene od okvirja. Njegove odprtine so obrnjene tako navznoter kot navzven, kar je treba predvideti v projektu, zlasti pri zelo velikih oknih. Njegova odprtina je lahko bolj radodarna, saj doseže skoraj celotno površino odprtine, kar omogoča relativno veliko prezračevalno površino.
Zložljiva okna so podobna krilnim oknom, vendar se njihova krila pri odpiranju upognejo in zaskočijo. Poleg odpiranja okna okno v obliki kozice omogoča tudi popolno odpiranje razpona, pri projektu pa je treba upoštevati tudi njegovo štrlino.
Krilo je sestavljeno iz dveh navpično nameščenih listov, ki se prekrivata in omogočata odpiranje polovice celotnega razpona okna. Tako kot drsna okna tudi ta mehanizem ne štrli iz stene in je skoraj omejen, zaradi česar je idealen za majhne prostore.
Fiksna okna so okna, kjer se papir ne premika. Običajno so sestavljena iz okvirja in zapirala. Ta okna ne štrlijo iz stene in se pogosto uporabljajo za osredotočanje na funkcije, kot so osvetlitev, povezovanje določenih pogledov brez prezračevanja in zožitev komunikacije z zunanjim svetom.
Poleg vrste odpiranja se okna razlikujejo tudi po vrsti tesnila. Plošče so lahko prosojne in se zapirajo z materiali, kot so komarniki, steklo ali celo polikarbonat. Lahko pa so tudi neprozorne, kar omogoča prezračevanje, kot je to pri klasičnih polknih, ki v okolje vnesejo poseben pridih.
Pogosto en sam mehanizem odpiranja ne zadostuje za potrebe projekta, kar ima za posledico mešanico različnih vrst odprtin in tesnil v enem samem oknu, kot je klasična kombinacija krilnih in ravnih oken, kjer so odpiralna krila polkna, giljotina pa ima prosojno steklo. Druga klasična kombinacija je kombinacija fiksnih kril s premičnimi krili, kot so drsna okna.
Vse te izbire vplivajo na prezračevanje, osvetlitev in komunikacijo med notranjimi in zunanjimi prostori. Poleg tega lahko ta kombinacija postane estetski element projekta, ki poleg odzivnega funkcionalnega vidika prinaša svojo identiteto in jezik. Zato je pomembno upoštevati, kateri material je najboljši za okna.
Zdaj boste prejemali posodobitve glede na to, koliko sledite! Prilagodite svoj tok in začnite spremljati svoje najljubše avtorje, pisarne in uporabnike.